Dvig minimalne plače, ki uradno velja od prejšnjega tedna, je napaka. V času, ko so mnoga podjetja v finančni stiski, jih je država še malo privila in to za slabih 239 evrov bruto na zaposlenega. Seveda tistega, ki se preživlja z minimalno plačo. Delavec dobi 102 evra, država 137 evrov.
Zakaj? Smo volili sindikate, da ti narekujejo zakone? Kaj je s tem vlada kupila? Mogoče mir.
Poseg je slab za trg dela, saj ga dela še manj fleksibilnega. Podjetja bodo zdaj še težje zaposlovala. Več bo brezposelnih in več bo dela na črno. V tovarnah bodo delali Slovaki, „naši“ bodo pa vlekli socialo.
Država načrtuje s tem pobrati več davkov, a ji verjetno ne bo uspelo. Dolgoročno pa sploh ne, saj škodijo gospodarstvu.
Še v času visoke gospodarske rasti si tega ne bi smeli privoščiti. Tisti čas bi morali izkoristiti, da bi olajšali zaposlovanje. V času slabših gospodarskih razmer zaposlovanja ne bi smeli otežiti!
Na boljšem bodo nekaj časa tisti, ki so do zdaj živeli z 460 evri. Nekaj časa, saj bodo kmalu lahko izgubili službo.
V Sloveniji četrtina prebivalstva dela za ostale tri četrtine (otroci, invalidi, upokojenci, državne službe), zato imamo visoke dajatve na plače. S tem, ko bo še manj zaposlenih, bo državi šlo še slabše, saj je vsak brezposelni strošek. Bodisi, ker prejema socialno pomoč, ali nadomestilo z zavoda.
Kako to preprečiti?
Minimalno plačo bi morali še znižati. Tako, da bi vsi delali. Zakaj ne bi nekdo delal za 300 evrov, če še nižjo socialno lahko prejema? Če bi vsi delali, bi nam vsem šlo bolje. Država bi imela več denarja v svoji blagajni, ki je trenutno kar izpraznjena. Vsi bi bili aktivni, s tem bi lažje napredovali in lažje našli boljšo službo.
Le, če bomo več in boljše delali, bomo lahko več proizvedli in bomo posledično imeli višje plače. Le na tak način lahko vsi zaslužimo več. Žal mi je za tiste, ki bodo zdaj še težje prišli do službe. Potrebno se bo še bolj potruditi.
Srč problema je samo slovensko gospodarsto in način gospodarjenja vodilnih. Krivce za slabotno gospodarstvo je po mojem mnenju potrebno iskati predvsem v vrstah managerjev, seveda ima prste vmes tudi “sama državna politika” in neučinkovitost “državnih managerjev”, torej politika ministrov od področja za šolstvo in naprej. Če je kaj značilno za Slovenijo in ostale države, ki jim gre še slabše od nas je to prav neefektivnost oz. neučinkovitost pri doseganju zastavljenih ciljev in slaba izkoriščenost delovnih sredstev. Ne pravim, da so vsi na vodilnih in odgovornih mestih nesposobni, ampak pravim, da bi vsi skupaj morali dati od sebe veliko veliko več.
Ko primerjam naš management z managementom uspešnih ameriških ali Izraelskih podjetij me toliko da ne zaboli glava. V razvitejših državah je konkurenca na toliko višji stopnji. Uspešni člani razvitejših družb so v povprečju toliko bolj efektivni od tistih manj razvitih.
Neučinkoviti smo skoraj na vseh področjih. Učinkovitega gospodarjenja se človek predvsem priuči skozi proces šolanja in z izkušnjami. Osrednji namen managementa je predvsem iskanje največjega izkoristka od predmetov in ljudi ( to si lahko predstavljate npr. kot iskanje pripomočka oz. metode/tehnike kako iz pomaranče iztisniti kar največ soka ).
Ljudi je potrebno že od majhnih nog pravilno usmerjati, da so potem skozi svoj razvoj zmožni iz sebe razviti največ kar se da. To je naloga več različnih institucij v Sloveniji, ki po mojih ocenah trenutno delujejo pri borih 30 % svojih maksimalnih zmožnosti in ustvarjajo produkt, ki je na trgu nekompetenten in se mora obupano boriti za minimalne standarde. Krivce se išče povsod, ljudje se obtožujejo po dolgem in počez, vendar krivi so starši, ki so bili slab vzgled svojim otrokom, krivi so učitelji, ki so svoje dolžnosti opravljali malomarno, brez kakršnegakoli poslanstva in brez vizije, krivi so poslovneži ter podjetniki, ki so pozabili, da se nahajamo vsi v istem čolnu. Prav vsak bolj ali manj doprispeva k slovenski bedi, s stvarmi, ki jih počne ali ne počne (oportnunitetni stroški).
Vse se začne pri izobraževanju in prav področje slovenskega šolstva je tisto, ki me najbolj boli. Vsekakor je na višji stopnji kot v preteklosti, vendar spet še vedno na 30 %. Naloga managementa (države in vseh njenih sestavnih delov) od top-down je ustvariti strukturo/strukture/organizacije, ki omogočajo vsem članom optimalni razcvet na dane okoliščine. Hiter in učinkovit prenos znanja, prilaganje, rast in spremembe so ključnega pomena.
Veliko sem razmišljal o učinkovitosti in še vedno se učim. Sem mnenja, da je potrebno vzpodbuditi učitelje k boljšemu delu. Kar se tiče učinkovitosti ni nič narobe, če se javni sektor začne zgledovati po zasebnem, ki je je dejansko veliko bolj učinkovit.
http://www.eposlovnik.si/agencija-za-ocenjevanje-uspesnosti-pedagogov/
Drugače pa moje mnenje na tvoj prispevek Haris:
Podjetja, ki propadejo propadejo z razlogom. Bi ti raje imel veliko podjetje z delavci, ki delajo za minimalno plačo, neperspektivno podjetje z zastarelo tehnologijo, ki deluje ravno na tisti meji dobičknosnosti, kjer se pokrijejo fiksni stroški obratovanja ali še huje ima izgube(hirajoči velikan) ali visoko tehnološko podjetje z rastočimi dobički, ki bi bilo zmožno ali zaposlovati več ljudi ali odpirati uspešna hčerinska podjetja.
Če bi nastopal v vlogi podjetnika, bi po vsej logiki izbral visoko tehnološko podjetje. Če bi bil v vlogi politika, ki mora za svoj obstoj dosegati pozitivno javno menenje bi bila tvoja odločitev veliko težja, saj bi se nekako odločal med svojo politično kariero (kratkoročnimi bolj osebnimi interesi) in lepšo prihodnostjo (dolgoročnimi nacionalnimi interesi).
Še ena zanimivost:
Potrebno se je zavedati, da je razlika med dvema po konkurenčnosti podobnima podjetjema v isti panogi lahko zelo majhna. Ko imamo konkurenčni trg se ta podjetja začnejo ukvarjati s podrobnostmi kot je izjemna pozornost na počutje strank, izobraževanje delavcev, kvalitetnejše surovine, ugodne cene, naložbe v razvoj. To sem na primer opazil v Ameriki v gostinskih dejavnostih. Hrana je cenejša, ima boljši okus, kvalitetnejša je postrežba in podjetja so pripravljena iti v podrobnosti kot računanje kalorij, mineralne in vitaminske vsebnosti, da bi se diferencirala od ostalih ponudnikov. Ah, ko sem prišel nazaj v Slovenijo – > v prekmurje najmanj razvito regijo me je prizadela kruta realnost. Ljudje tukaj se ukvarjajo z vrtički – vzgajajo “svoj paradižnik” za sebe, medtem ko pa ljudje v Ameriki žanjejo velikanske njive z najmodernejšimi stroji:
http://www.eposlovnik.si/distribucija-hrane-do-vrat-osnovnih-celic-v-druzbi/
Prekleto, si mislim – kaj je narobe z nami? Kje imamo ekonomsko logiko in kje imamo samospoštovanje?
nož v hrbet gospodarstvu je parazitiranje posvečenih na skupni skledi, pravno varstvo, ki je na psu, obdavčitev, ki je med najvišjim…in vmešavanje države v gospodarstvo.