V torek sem bila na predstavitvi ThetaHealinga v Luciji. Predstavitev me je pritegnila, predvsem zato, ker naj bi združevala stvari, ki me zanimajo in s katerimi sem že prišla v kontakt. Želim se energijam bolj odpreti in svoje zaznave izboljšati. Vendar ker sem tudi sama na poti spreminjanja in je ena izmed mojih “napakic”, da se rada prehitro zaletim v stvari ki jih ne poznam dovolj dobro, bi želela, preden se odločim za delavnico priti na kakšno terapijo. V kolikor pa imate organizirane tudi meditacije bi se želela tudi v to vključiti.
Lep pozdrav iz Portoroža
Tina

hvala in lp

Franjo

Ko primerjam naš management z managementom uspešnih ameriških ali Izraelskih podjetij me toliko da ne zaboli glava. V razvitejših državah je konkurenca na toliko višji stopnji. Uspešni člani razvitejših družb so v povprečju toliko bolj efektivni od tistih manj razvitih.

Neučinkoviti smo skoraj na vseh področjih. Učinkovitega gospodarjenja se človek predvsem priuči skozi proces šolanja in z izkušnjami. Osrednji namen managementa je predvsem iskanje največjega izkoristka od predmetov in ljudi ( to si lahko predstavljate npr. kot iskanje pripomočka oz. metode/tehnike kako iz pomaranče iztisniti kar največ soka ).

Ljudi je potrebno že od majhnih nog pravilno usmerjati, da so potem skozi svoj razvoj zmožni iz sebe razviti največ kar se da. To je naloga več različnih institucij v Sloveniji, ki po mojih ocenah trenutno delujejo pri borih 30 % svojih maksimalnih zmožnosti in ustvarjajo produkt, ki je na trgu nekompetenten in se mora obupano boriti za minimalne standarde. Krivce se išče povsod, ljudje se obtožujejo po dolgem in počez, vendar krivi so starši, ki so bili slab vzgled svojim otrokom, krivi so učitelji, ki so svoje dolžnosti opravljali malomarno, brez kakršnegakoli poslanstva in brez vizije, krivi so poslovneži ter podjetniki, ki so pozabili, da se nahajamo vsi v istem čolnu. Prav vsak bolj ali manj doprispeva k slovenski bedi, s stvarmi, ki jih počne ali ne počne (oportnunitetni stroški).

Vse se začne pri izobraževanju in prav področje slovenskega šolstva je tisto, ki me najbolj boli. Vsekakor je na višji stopnji kot v preteklosti, vendar spet še vedno na 30 %. Naloga managementa (države in vseh njenih sestavnih delov) od top-down je ustvariti strukturo/strukture/organizacije, ki omogočajo vsem članom optimalni razcvet na dane okoliščine. Hiter in učinkovit prenos znanja, prilaganje, rast in spremembe so ključnega pomena.

Veliko sem razmišljal o učinkovitosti in še vedno se učim. Sem mnenja, da je potrebno vzpodbuditi učitelje k boljšemu delu. Kar se tiče učinkovitosti ni nič narobe, če se javni sektor začne zgledovati po zasebnem, ki je je dejansko veliko bolj učinkovit.

http://www.eposlovnik.si/agencija-za-ocenjevanje-uspesnosti-pedagogov/

Drugače pa moje mnenje na tvoj prispevek Haris:

Podjetja, ki propadejo propadejo z razlogom. Bi ti raje imel veliko podjetje z delavci, ki delajo za minimalno plačo, neperspektivno podjetje z zastarelo tehnologijo, ki deluje ravno na tisti meji dobičknosnosti, kjer se pokrijejo fiksni stroški obratovanja ali še huje ima izgube(hirajoči velikan) ali visoko tehnološko podjetje z rastočimi dobički, ki bi bilo zmožno ali zaposlovati več ljudi ali odpirati uspešna hčerinska podjetja.

Če bi nastopal v vlogi podjetnika, bi po vsej logiki izbral visoko tehnološko podjetje. Če bi bil v vlogi politika, ki mora za svoj obstoj dosegati pozitivno javno menenje bi bila tvoja odločitev veliko težja, saj bi se nekako odločal med svojo politično kariero (kratkoročnimi bolj osebnimi interesi) in lepšo prihodnostjo (dolgoročnimi nacionalnimi interesi).

Še ena zanimivost:
Potrebno se je zavedati, da je razlika med dvema po konkurenčnosti podobnima podjetjema v isti panogi lahko zelo majhna. Ko imamo konkurenčni trg se ta podjetja začnejo ukvarjati s podrobnostmi kot je izjemna pozornost na počutje strank, izobraževanje delavcev, kvalitetnejše surovine, ugodne cene, naložbe v razvoj. To sem na primer opazil v Ameriki v gostinskih dejavnostih. Hrana je cenejša, ima boljši okus, kvalitetnejša je postrežba in podjetja so pripravljena iti v podrobnosti kot računanje kalorij, mineralne in vitaminske vsebnosti, da bi se diferencirala od ostalih ponudnikov. Ah, ko sem prišel nazaj v Slovenijo – > v prekmurje najmanj razvito regijo me je prizadela kruta realnost. Ljudje tukaj se ukvarjajo z vrtički – vzgajajo “svoj paradižnik” za sebe, medtem ko pa ljudje v Ameriki žanjejo velikanske njive z najmodernejšimi stroji:
http://www.eposlovnik.si/distribucija-hrane-do-vrat-osnovnih-celic-v-druzbi/

Prekleto, si mislim – kaj je narobe z nami? Kje imamo ekonomsko logiko in kje imamo samospoštovanje?